Kje vse puščamo sledi?
Drage poslušalke, pozdravljene v Kulturnem obzorniku. Ta teden smo se odpravile na otvoritev razstave Sudoku, ki je na ogled v DobriVagi. Matic Flajs, ki se primarno ukvarja z grafiko in ilustracijo, se v tokratni razstavi posveča preseku med umetnostjo in skejtanjem. V čem lahko vidimo ta preplet?
V majhnem prostoru nas z vseh strani gledajo slike, ki na različne načine upodabljajo motiv skejta. Kljub fokusu na slike pa osrednje mesto zavzema delo, ki ga sestavljajo dva kosa papirja in sledi na steni. Papir prekrivajo raznobarvne čačke, temni ostanki drgnjenja in umazanije pa zavzemajo obliko pol elipse. Odtisi na papirju so rezultat umetniškega procesa, tisti na steni pa skejt trika. Ko skejterji na lasten način apropriirajo urbano okolje, za sabo po različnih lokacijah puščajo sledi, bodisi od voska, ki je potreben, da je določeno površino sploh možno obdelati, ali od samega drgnjenja lesa in kovine ob trd material. Kako se te sledi povezujejo s tistimi, ki jih za sabo pušča kreativni proces?
Steno v galeriji je torej zaznamoval wallride – trik, pri katerem skejterka za nekaj trenutkov zapelje po steni, od katere se odrine nazaj na tla. Manever je ključen del repertoarja street oz. uličnih skejterjev, torej tistih, ki svojo aktivnost izvajajo na javnih površinah, kot so klopi, ograje, police, stopnice in spomeniki, ali pa vsaj objektih, ki take oblike emulirajo. Kakšno povezavo vidi umetnik med prakso street skejtanja in uporabo zanj nekoliko bolj tuje tehnike slikanja?
Na večini slik poleg motiva prevladuje tudi uporaba izrazito skejterskega materiala – griptapea. Griptape, brez pravega slovenskega prevoda, je v vsakodnevni uporabi abrazivni ali brusni papir – šmirgl, ki se ga nalepi na zgornjo plat deske. Namenjen je ohranjanju kontakta z desko med izvajanjem trikov. Ta destruktiven material je osnovni gradnik vsakega sestavka, zato so skejterji našli načine, da ga personalizirajo. Tako v enem izmed kotov galerije stoji skejt deska, na kateri lahko vidimo primer tako imenovanega grip arta.
Poleg tega je razlog za grip art lahko zelo banalen. Spodnja plat deske, na kateri je natisnjena grafika, se zaradi obrabe skoraj nenudoma izbriše do neprepoznavnosti. Grip art pa ponavadi ostane v enem kosu enako dolgo kot deska, saj trenje na zgornji strani ni niti približno tako intenzivno. Kateri bi lahko bili še drugi razlogi, nam razloži Vanja Ćorović, Flajsov prijatelj in zvest sogovornik, ki je tudi upodobljen na nekaj slikah z razstave.
Skejtanje je torej polje mnogoterih načinov izražanja, vendar bi mnogi trdili, da ima eden večjo vrednost od ostalih – to mesto zaseda selekcija trikov. Proces izvedbe ali snemanja trika je lahko precej frustrirajoča in časovno zahtevna dejavnost. Ob neskončnih ponovitvah v upanju, da ena uspe, se velikokrat zgodi, da se posreči prav tista, pri kateri pade osredotočenost in misel odtava drugam.
Kljub temu, da skejtanje za mnoge predstavlja obliko fizične aktivnosti ali športa, je za druge način ustvarjalnega izražanja. Različni kanvasi nas obdajajo vse naokrog, bodisi je to deska sama, odločitev za določeno lokacijo oz. spot, način snemanja in fotografije ali selekcija trika. Kot nam je večkrat demonstriral Flajs, obstaja veliko načinov povezovanja procesa skejtanja in ustvarjanja. Konec koncev, če poskušamo vsaj delno odgovoriti na večno vprašanje – skejtanje gotovo je tudi umetnost.
Griptape je rezala Lea
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj